Zemljevid - Trnava

Trnava (madžarsko Nagyszombat, nemško Tyrnau) je eno najstarejših slovaških mest. Šteje približno 70.000 prebivalcev in leži okoli 45 km severovzhodno od Bratislave. Slovaško ime je dobilo po reki Trnávki, ki teče skozenj, le ta pa po trnih (slovaško tŕnie), ki so rasli ob njenih bregovih. Madžarsko ime Nagyszombat (velika sobota) je dobila po semanjem dnevu. Danes je glavno mesto Trnavskega okraja. Ohranjeno je obzidano zgodovinsko središče mesta, ki mu zaradi obilice cerkva pravijo tudi slovaški Rim ali mali Rim. Je sedež nadškofije (od 1977, od 1995 do 2008 pa tudi skupne Bratislavsko-Trnavske metropolije, dokler ni metropolijski sedež prešel na takrat novoustanovljeno Bratislavsko nadškofijo).

Sledovi stalne poselitve kraja so prisotni vse od neolitika dalje. V srednjem veku je na križišču poti med Češko in Madžarsko ter med Sredozemljem in Poljsko zrasla trgovska naselbina. Naselje je prvič omenjeno v listini iz leta 1211, leta 1238 pa je od madžarskega kralja Béle IV. kot prvo na ozemlju današnje Slovaške dobilo status svobodnega kraljevega mesta. Konec 13. in začetek 14. stoletja je del mesta obkrožilo obzidje, vendar sta prvotna slovaška in nemška (Nemci so bili povabljeni sem po tatarskem vpadu leta 1242) naselbina ostali zunaj obzidja. Leta 1327 je tukaj madžarski kralj Karel Robert podpisal denarni sporazum s češkim kraljem Janezom Luksemburškim, leta 1360 pa je Ludvik I. Veliki (ki se je večkrat zadrževal v mestu in v njem leta 1380 tudi umrl) podpisal prijateljski sporazum s češkim kraljem Karlom IV.

Med letoma 1432 in 1435 je bila Trnava središče husitskega gibanja v jugozahodni Slovaški in v tem obdobju so Slovaki postali večinsko prebivalstvo (pred tem so to bili Nemci). V času turške zasedbe današnje Madžarske leta 1541 se je madžarska prestolnica preselila v Bratislavo, Trnava pa je s preselitvijo sedeža esztergomske nadškofije (tu je ostal vse do leta 1820, ko se je vrnil v Esztergom) postala duhovna in kulturna prestolnica Madžarske, glavni katedrali sta bili cerkvi sv. Janeza Krstnika in sv. Nikolaja. V tem času se je v mesto naselilo tudi precej Madžarov. V 16. in v 17. stoletju je Trnava bila pomembno središče madžarske protireformacije.

Nadškof Miklós Oláh je leta 1561 v mesto povabil jezuite, ki so vzpostavili šolski sistem, leta 1577 pa je duhovnik Miklós Telegdi ustanovil tiskarno. Jezuitska univerza (v tistem obdobju edina na Madžarskem), ki jo je leta 1635 ustanovil nadškof Peter Pázmány, je nekaj časa služila kot podpora protireformaciji, kmalu pa je postala središče slovaškega izobraževanja in književnosti. Na začetku 18. stoletja je tu deloval tudi slovenski pisec in jezuit iz Trbiža Anton Kašutnik. V Trnavi je umrl leta 1745. Leta 1787 je duhovnik Anton Bernolák na osnovi narečja iz okolice Trnave izdelal prvo kodifikacijo slovaškega jezika. Na začetku 19. stoletja, po preselitvi univerze v Budim (leta 1777) in sedeža nadškofije nazaj v Esztergom je pomen mesta upadel in se ponovno povečal leta 1844, ko ga je železnica (sprva le na konjsko vleko), prva na Madžarskem, povezala z Bratislavo, kar je sprožilo modernizacijo mesta in prihod industrije. Mesto se je razširilo daleč onkraj obzidja.

V času prepovedi Slovaške matice je v mestu delovala Družba sv. Vojteha in ohranjala slovaško narodno zavest v času madžarizacije. Trnava se je leta 1918 priključila Češkoslovaški kot eno najbolj industrializiranih slovaških mest. Leta 1978 je papež Janez Pavel II. določil Trnavo kot sedež ločene slovaške nadškofije in tako po več stoletjih prizadevanj potrdil neodvisnost Slovaške cerkve od Madžarske.